(Erasmus+ sledenje na delovnem mestu, 7. 4.–13. 4. 2024)

Ko smo si za enega izmed naših ciljev Erasmus+ projekta (So)čutno učenje z naravo zamislili obisk danske šole, se še nismo zavedali, kako težko bomo gostiteljico našli. Skoraj smo že obupali, iskali alternative, a se je vseeno srečno izšlo. Vzpostavili smo stik z ravnateljico manjše osnovne šole v kraju Ørding na otoku Mors. Pripravljeni so nas bili gostiti, kljub temu da sami trenutno nimajo aktivnega projekta. Kot smo v prijavi zapisali, smo bili za sledenje na delovnem mestu načrtovani 4 strokovni delavci. Na Dansko smo se torej odpravile 3 učiteljice – Marina Mlinarič, Janja Kosar in Nastja Zacharias ter naša ravnateljica Ivanka Korez. Z obiskom smo želele uresničiti naš cilj »krepitev socialnih in čustvenih kompetenc«, saj smo že med samo prijavo bile mnenja, da imamo na tem področju primanjkljaj. Prav Danska pa je na tem že ogromno naredila in še vedno vnaša visoko stopnjo empatije v sam izobraževalni sistem.

Ker je bila to naša prva izmenjava, nam je pred odhodom povzročila nemalo preglavic z organizacijo. Vedno bolj kot se je prihod bližal, vedno bolj pa se je stopnjevala tudi naša vznemirjenost. Večkrat smo se tudi virtualno srečale z ravnateljico šole – Hanne Have Ward, ki je že takoj pustila vtis zelo dostopne ženske.

Za obisk šole smo imele na voljo 5 dni in dodatna dva dni, ki ju nacionalna agencija Cmepius predvidi za pot. 7. aprila v zelo zgodnjih jutranjih urah smo se tako odpeljale na Dunaj, kjer smo se vkrcale na letalo za Kopenhagen. Čez dobri dve uri pa odletele dalje proti severu in pristale na letališču Aalborg. Pot nas je nato z avtom vodila na otok Mors, kjer smo si uredile prenočišče v kraju Nykøbing.

V ponedeljek smo se hitro zjutraj odpravile proti šoli Ørding Friskole, saj smo želele opazovati aktivnosti od samega začetka pouka. Vsako jutro se namreč vsi učenci in učitelji zberejo v skupnem prostoru. Ravnateljica najprej pred množico postavi dansko zastavo, nato preveri prisotnost, potem pa skupaj zapojejo 3 pesmi – angleško, nemško in dansko, ki govori o vrednotah, ki bi jih posameznik moral gojiti. Vodja nato prebere zapis, nekakšno molitev oz. željo o pomembnih stvareh v življenju. Če ima kdo na ta dan rojstni dan, stopi naprej, ostali pa mu zapojejo pesem Vse najboljše v izbranem jeziku. V času, ko smo bile prisotne tudi me, sta imela rojstni dan en učenec in ena učiteljica. Naši dnevi na gostujoči šoli so bili zelo pisano obarvani. Prvi dan nas je ravnateljica najprej popeljala po prostorih šole, ki so nas očarali s svojo barvitostjo. Vsak kotiček šole je udobno opremljen. Imajo tudi več prostorov, kamor se lahko umaknejo, če želijo, oziroma potrebujejo samoto, umirjanje … Prisostvovale smo tudi pri različnih urah pouka. Takrat so bili z nami starejši učenci, ki so nam pomagali razumeti potek pouka. Zelo zanimivo se nam je zdelo, da imajo v urniku prav uro branja, ki ne sodi v pouk danščine, ampak je povsem samostojen učni predmet. Učenci različnih starosti so med seboj zelo povezani, z lahkoto se čuti močno vaško skupnost, saj vsi stremijo k enemu samemu cilju – dobremu počutju otrok. Za čistost šolskih prostorov skrbijo vsakodnevno učenci in enkrat tedensko starši. V šali so nam povedali, da morajo zaradi konstantnega vetra vzgojiti močne posameznike. V času gostovanja smo pripravile predstavitev Slovenije in naše šole tudi me. Bili so kar malo presenečeni, ko so videli, kako drugače izgledajo prostori pri nas in kako poteka pouk. Predvsem pa so bili zgroženi nad ocenami, saj jih oni skozi osnovnošolsko obdobje namreč ne srečajo. Preko ZOOM-a smo se tudi v živo povezali z učenci naše šole, ki sodelujejo v otroški folklorni skupini. Danski prijatelji so bili zelo veseli, ko so opazovali njihove vaje. Na koncu pa so jim še predstavili splet, s katerim so se naslednji dan udeležili revije. Hvala kolegici Metki Kaiser, da je bila pripravljena sodelovati pri naši ideji.

Ga. Ward se je med našim obiskom res zelo angažirala in nam uredila obisk še dveh osnovnih šol. Kot prvo smo obiskale Øster Jølby Skole, ki je bila dokaj blizu naše osnovne lokacije. Na dan obiska so imeli ravno dan dejavnosti – gledališče. Učenci so na določeno temo prosto ustvarjali po raznih kotičkih šole in pred njo. Vzdušje je bilo sproščeno, učenci so nas brez sramu ogovarjali, me pa smo se prosto razgledovale po šolskih prostorih. Naslednji dan smo se odpeljale v veliko bolj oddaljen kraj Thisted v Tilsted Skole, ki je bila po številu učencev bližje naši. Sprejel nas je zelo ustrežljiv pomočnik ravnatelja, nam najprej pojasnil način dela danske osnovne šole in nas nato popeljal skozi njihove prostore in številne učilnice. Poklepetale smo tudi z ravnateljem šole. Res je, da je delo na večjih šolah nekoliko drugačno kot na manjših, kljub temu pa se čuti, da je empatija prisotna tudi na le-teh. Jutranji »krog« v skupnem prostoru tudi tu krepi njihovo povezanost, samo je pač nekoliko večji.

Čas na Danskem je hitro minil. Zaradi deljenega leta smo imele možnost, da smo si še malo ogledale glavno mesto Kopenhagen, ki pa nas tudi ni pričakal v brezvetrju. V soboto, 13. 4., v poznih večernih urah pa smo se vrnile v Slovenijo.

Hvaležne smo za priložnost, da smo lahko prisostvovale pouku in bile del njihovega šolskega vsakdana. Zavedamo se, da je njihov sistem povsem drugačen, a smo kljub temu odnesle s seboj kar nekaj idej, ki pa se jih vsekakor da vključiti v naš bolj zaprt sistem. Učenci so povedali, da zelo radi hodijo v šolo, kar je velik pokazatelj, da delo dobro opravljajo. Ja, seveda, vsak najstnik bi želel šolo, kjer se mu ne bi bilo treba učiti pod prisilo. Zanimivo je pa to, da se otroci tam zavedajo, da se učijo zase, ne za učitelje in dejstvo je, da ogromno znajo. Torej tudi sistem brez ocen deluje. Opazile smo tudi, da so učenci veliko bolj umirjeni, da ni nepotrebnega kričanja, tekanja, prerivanja tudi v času prostih dejavnosti. Vsi si bili zelo prijazni in ustrežljivi, prav iskali so našo pozornost, da bi poklepetali, nam kaj pokazali. Pred našim odhodom so se hitro odločili in nam pripravili več točk – igralskih, gimnastičnih … V naši družbi so se počutili sproščene, noben se pred nami ni skrival ali se bal, da bi ga kaj v tujem jeziku povprašali. Na nas so pustili res poseben vtis in vsaka izmed nas je tam pustila košček srca, vsaj tistega učiteljskega.

Nastja Zacharias