Učenci devetih razredov smo se v četrtek, 20. aprila, udeležili kulturnega dne. V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili proti Gorenjski, kjer nas je pričakalo deževno vreme.
Najprej smo se ustavili v Žirovnici, rojstnem kraju Matije Čopa. Slednji je nam učencem najbolj znan kot Prešernov najboljši prijatelj, čigar življenje se je žalostno končalo v reki Savi. Vendar gospodu Čopu delamo veliko krivico, če rečemo, da je bil zgolj to. V času svojega življenja je bil literarno-estetsko najširše razgledan izobraženec, znal je kar 19 tujih jezikov, bil je filolog, poznavalec evropskih književnosti, slovstveni zgodovinar, kritik, licejski profesor, bibliotekar, estetski mentor Franceta Prešerna in cenzor pri Kranjski čbelici. Izvedeli smo tudi, da nas večina njegov priimek izgovarja napačno, o v priimku je namreč ozki in ne široki.
Po obisku Čopove rojstne hiše smo se opravili v bližnjo Vrbo, kjer smo si ogledali rojstno hišo Franceta Prešerna. Sprejel nas je zelo zgovoren gospod. Razlagal nam je, kako so živeli v prvi polovici 19. stoletja, ko je ustvarjal naš največji pesnik. Pokazal nam je značilne predmete iz tistega časa – krplje za hojo po snegu, pohištvo, likalnik, črno kuhinjo, lončeno peč, kamro s Prešernovo zibelko … Ogledali smo si tudi kratki animirani film o Francetu Prešernu, s pomočjo katerega smo pesnika še bolje spoznali.
Po ogledu smo se odpeljali v Kranj. Sprehodili smo se mimo Prešernove hiše, kjer je pesnik živel in imel svojo odvetniško pisarno v zadnjih letih pred smrtjo. Sprehodili smo se do Prešernovega gledališča in se fotografirali pred njegovim kipom. Nato smo se v gradu Khislstein, ki je del Gorenjskega muzeja, prelevili v skoraj prave Francete Prešerne, saj smo v roke poprijeli gosja peresa in se preizkusili v pisanju. Vsak od nas je zapisal eno kitico Zdravljice – slovensko himno. Pri tem smo se morali truditi, da smo verze zapisali v obliki čaše, saj je Zdravljica likovna pesem. Priznati smo morali, da res ni imel lahkega dela.
Po drugi uri smo se odpravili proti domu. V Domžalah smo se še ustavili v McDonaldsu, kjer si je vsak privoščil nekaj po svojem okusu. V Cirkovce smo se vrnili polni prijetnih vtisov in prepričana sem, da nam bo ta kulturni dan še dolgo ostal v lepem spominu.
Vtisi nekaterih sošolcev:
- Zanimivo mi je dejstvo, kako so spali v Prešernovem času. Otroci kar na klopeh, kjer so pogosto padali. Dojenčki pa so bili v zibki zvezani. (Tanaj)
- Všeč mi je bilo pisanje z gosjim peresom. (Marsel)
- Najbolj všeč mi je bil gospod, ki nas je sprejel v Vrbi. Zelo zanimivo je razlagal. (Saša)
- Zanimiva mi je bila peč v Prešernovi hiši in krplje. (Filip)
- Včasih so bili res vraževerni, predvsem v povezavi s smrtjo. (Jakob)
- Zanimiva mi je bila črna kuhinja, saj je imela res tak poseben vonj. (Til)
- Gospod v Prešernovi hiši je oddajal res dobro energijo. (Žak)
- Všeč mi je bil predstavitveni film v Žirovnici, saj smo spoznali več pomembnih Slovencev, ki so živeli v okoliških vaseh. (Tjaša)
- Gospa v Čopovi hiši je povedala nekaj v narečju. Razumeli nismo ničesar, potem pa je razložila, naj Č zamenjamo s K. Šele takrat smo lahko razvozlali bistvo. (Tim)
Ema Crnjakovič, 9. a
